Povzetek predavanja Bogdana Zupana

Z besedo osvetljava označimo postopke, tehnologijo in načela, ki privedejo do določene osvetlitve.

Svetloba sama pa je bolj zmuzljiva. Presojamo in merimo jo lahko s suhimi fizikalnimi merili, istočasno pa močno posega v polje čustvenih človekovih zaznav. V psihološkem smislu jo razumemo kot nekaj pozitivnega, kot nasprotje teme. Vendar zadrega nastopi v trenutku, ko se zavemo, da je svetloba kot taka človeškemu očesu popolnoma nevidna. Vidimo namreč izključno njen učinek, materializacijo na določeni površini. Televizija nedvomno spada med medije, katerih glavni smisel je v njenem zapisovanju. Načeloma lahko govorimo o naravni ali umetni, vendar se pri delu večinoma srečujemo z umetno, ki je ponovljiva in omogoča delo pod kontroliranimi pogoji.

Zakaj jezik? Zato, ker z vsako svetlobno intervencijo gledalcu nekaj sporočamo, kar je osnovno vodilo kakršnega koli jezika. Še več, gledalcu pošljemo določeno sporočilo tudi ob odsotnosti svetlobe.

Poglejmo si torej, kaj je tisto, kar zmore banalnim, površno obdelanim predmetom, vdihniti življenje, ustvariti iluzijo domišljijskih ambientov in gledalca popeljati v svet vizualne poetike ustvarjalcev.

In poskusimo to storiti brez matematičnih formul in fizikalnih obrazcev.